Najlepša gora, Cerro Torre
Vzpon prve ženske naveze na vrh Cerro Torre.

Avtorica članka: Tanja Grmovšek

Z zadnjimi kančki moči dvigujem svoje telo. Še en zgib in tretja serija bo končana. Srce mi bije kot noro, hropem in misli mi begajo sem ter tja. Gremo, še malo! Nekaj tednov intenzivnega treninga je za mano in telo postaja vse bolj utrujeno. Ko le povlečem zadnji zgib se mi v misli ponovno prikrade glasek, ki se poigrava z menoj: »Še dva zgiba, za sam vrh Cerro Torre«. Ponovno mi uspe pretentati samo sebe. Iz ne vem kakšnih skrivnih zalog moči se še dvakrat vzdignem. Dvaintrideset. Dovolj bo. Vsa zadovoljna se zazrem v druge obiskovalce fitnesa, ki jim ni niti najmanj jasno kaj se mi krade po glavi.

Ženska naveza
V podobnih miselnih igrah preseganja same sebe je potekal ves moj jesenski trening in priprave na žensko odpravo v Patagonijo. Le kateri alpinist si ne bi želel obiskati dežele tisočerih lepot in plezalnih izzivov?! Že nekaj časa sem si želela iti s kakšno punco plezat v Patagonijo, v skupino Fitz Roy in Torre. Ženske plezalne naveze so redke in vzponi ženskih navez še manj pogosta zadeva. Kar nekaj sreče moraš imeti, da se v danem trenutku najdeta dve alpinistki, ki sta skupaj sposobni opraviti kakšen dober vzpon v zahtevnih patagonskih gorah. Zakaj so ženske naveze nekaj posebnega?! Predvsem zaradi dejstva, da morata zagotovo vse delo opraviti sami, biti najmočnejša člena in ne računati na pomoč večinoma močnejšega soplezalca. Nam ženskam predstavlja to neverjeten izziv in dodatno motivacijo.
Moja soplezalka je bila tokrat Monika Kambič Mali. Le leto dni prej sta skupaj s Tino Di Batista kot prva ženska naveza osvojili Fitz Roy, najvišji vrh v tem masivu. Letos sva z Moniko želeli poseči po najinih dolgoletnih sanjah, osvojiti najlepšo goro kar jih obstaja, Cerro Torre. Priplezati na vrh Cerro Torre je do sedaj uspelo veliko manj alpinistom kot stopiti na vrh Everesta in izmed teh je bila le peščica žensk. Tehnično zahteven klasičen vzpon postane še zahtevnejši zaradi muhastega patagonskega vremena, dolžine smeri, mešanega plezalnega terena, dostopa in sestopa. Že samo dejstvo, da v pretekli sezoni sploh nihče ni osvojil te magične gore je podatek in referenca zase.

Magična gora
V baznem taboru sta nama delala družbo Silvo Karo, ena največjih legend patagonskih gora in moj mož Andrej, ki mu je bil plezalni partner. K sreči je bilo vreme ob našem prihodu precej kilavo, tako da nisem takoj dojela razsežnosti tamkajšnjih gora. Ko sem iz naše baze prvič uzrla neverjetno formacijo gore Cerro Torre sem dobila v grlu velik cmok. Neverjetno! V nebo segajoča granitna gora, kot s čipkami poprhana s snegom, izredno lepa, a tudi zastrašujoče strma. Sprva si drugim plezalcem v bazi nisem niti drznila povedati s kakšnimi načrti sva tukaj. Da bi dve punci poskušali priplezati na takšno goro?! Z velikimi očmi in ušesi sem poslušala zgodbice o letošnjih poskusih na tej gori. Vremenu primerno sva z Moniko začeli izbirati plezalne cilje. Končno smo dočakali daljše obdobje lepega vremena. Z le nekaj dni počitka smo težko otovorjeni sopihali v klanec pod norveški bivak, ki je izhodišče za plezanje v stenah skupine Torre. Prišel je čas za uresničevanje sanj.

Maratonca
Z jutrom kreneva preko ledenika pod najino steno. Glava je polna misli, nahrbtnik je težek in okoren. Z nama iz bivaka začneta tudi Silvo in Andrej, ki sta si zadala preplezati neverjetno elegantno linijo, katera prav bode v oči, pa se je do sedaj ni lotil še nihče. V celoto želita povezati vse spodnje stene in grebene, ter smer zaključiti po jugovzhodnem razu na vrhu Cerro Torre. S prvimi sončnimi žarki kot zlato zažari vzhodna stena in že čez nekaj časa se klicu gravitacije odzovejo prvi kosi ledu iz vseh koncev stene. Nejeverno gledam proti vrhu in le občudujem igrivost barv in svetlobe. Z Moniko ta dan priplezava do sedla. Ko plezava raztežaje nad sedlom naju dohitita Silvo in Andrej. Ko ju opazujem kako hitro se nama približujeta, se mi zdita kot dirkača formule ena. Hitre kretnje, vse uigrano kot najboljši stroj, nič odvečnega, sama popolnost. Mimo naju z minimalno opremo odbrzita v popoldne, plezata vso noč in naslednje dopoldne stojita na vrhu Cerro Torre, po 28 urah neprestanega plezanja in po več kot treh kilometrih preplezanega terena! Mašine najboljšega kova, ni kaj drugega za dodati. Midve pa se drživa najinega načrta, spustiva se nazaj na sedlo, kjer v snežni luknji prespiva in proti vrhu nadaljujeva naslednje jutro.

Tukaj šteje le vrh
Že nekaj ur se upirava slabemu vremenu, ki naju je ovilo v vršnem delu stene. Popolnoma sem premočena. Po lednih raztežajih tečejo potočki vode. Iz vrvi se pocedi voda vedno ko jo zategnem. Veter na južni strani stene je nemogoč. Vsak naslednji sunek vetra je močnejši in mokra oblačila se kar lepijo name. Rokavice so že nekaj ur popolnoma premočene in neuporabne, a jih ne upam zamenjati za rezervne. Že nekaj časa plezava v temi in iščeva prehode. Iščeva odrešilno poličko kjer bi lahko prevedrile. Kar trese me ko nato varujem Moniko. Veselo mi kaplja na glavo, od mraza me kar zbada in zato zganjam celoten program telovadbe, da v moje premrle okončine poženem vsaj nekaj krvi. Ko v naslednjem raztežaju sledim Moniki me sunek vetra kar dvigne od stene. To je pa že malo preveč, si mislim in v spomin se mi prikradejo vse grozne patagonske zgodbice o slabem vremenu in borbi v njem. Moniko najdem na varovališču, prav tako popolnoma premočeno.
Ovija naju megla, dežuje, sneži in piha kot sam peklenšček. Glava je polna misli, a hkrati tako prazna. Z Moniko se gledava, ter se poskušava izogniti tistemu groznemu vprašanju: »Greva dol?« Po eni strani nama je jasno, da sva v teh razmerah priplezale neverjetno daleč in da morava kljub vsemu trudu dol, po drugi strani, pa bi obe radi na vrh. Kot v kakšnem filmu se mi naenkrat vse odvrti pred očmi: vsi napori, plezanje po ledu, snegu ter skali, gvozdenje cepinov in rok v razpoke, škripanje derez po skali, tiščanje varoval v z ledom zabasane poči, dereze gor in dereze dol, lestvica Maestrijevih svedrovcev v popolnoma gladkih plateh, vsi lepi in manj lepi raztežaji. S težkim srcem se nato le dvesto metrov pod vrhom odločiva posloviti od svojih sanj ter vrha. Joj, pa tako blizu sva bile! Zaradi najine dosežene višine ter vloženega truda se hkrati počutim kot zmagovalka, a tudi kot poraženka, saj nisva stali na vrhu. In v Patagoniji šteje samo osvojen vrh.

To ni gora za ženske
Ne morem verjeti, da le pet dni po prvem poskusu ponovno plezam proti sedlu. Moj nahrbtnik je tokrat veliko lažji, saj sva s seboj vzeli le najnujnejše. Najina taktika je tokrat drugačna in napornejša, saj želiva priti v enem zamahu na vrh in nazaj. Tudi razmere so drugačne in stena je polna plezalcev, ki poskušajo tako kot midve priti na vrh.
Najtežje pri najinem drugem poskusu v Cerro Torre je bilo miselno pripraviti glavo, da bo enako zagnana in evforična kot prvič. Ko sva drugi dan najinega plezanja presegli najino najvišjo doseženo mesto prvega poskusa se mi je kamenček odvalil od srca. Pa se je le splačalo! Vse je izgledalo precej idealno, dokler ni Monika le šestdeset metrov pod vrhom glasno zatulila. Kričim kaj se je zgodilo, brez odgovora. Nekaj časa počakam nato ponovno kličem Moniko. Nič. Vlečem vrv, se čudim kaj bi sploh lahko šlo narobe, saj sva že tik pod vrhom. Ko le pridem do Monike jo najdem v solzah in z bolečino v očeh. Na ramo je dobila velik kos ledu, ki ga je odlomila naveza nad nama. Udarec v ramo je bil tako močan, da ji je zlomil tri rebra! K sreči takrat tega še nisva vedeli. Gledam gor, gledam dol, gledam Moniko. Ne vem kaj naj narediva. Vrh je kot na dlani, le še slaba dolžina vrvi in sva pod snežnim platojem. Sama zase preklinjam in kar ne morem verjeti. Vrh nama je tako rekoč na dosegu roke, a se spet izmika. Vojna misli se mi odvija v glavi. Gor ali dol. Če se bo Monikino telo preveč ohladilo bova še dol komaj prišli. Gor ali dol?! Čakam, gledam nekam daleč, vprašam Moniko ali je hudo ali zelo hudo. Sumi na zlom, jaz ji nekako zatrjujem, da se ob zlomu še premikati ne bi več mogla. Nekako prepričujem njo in sebe, da morda pa le ni tako resno. Spet gledam gor, pa tako blizu sva! Monika se odloči, da se bo kljub bolečini s prižemami poskušala povzpeti po vrvi. Neverjetna volja in trma! Ob njeni odločitvi, se mi upanje po vrhu ponovno prebudi.
Močno zategujem vrv in čakam, da se Monikina glava prikaže na snežnem platoju. Prikoraka še tistih nekaj metrov po vršni snežni gobi. Okoli naju se v sončnem zahodu bohoti v večerne barve odet celinski led. Na vrhu sva! Ne morem verjeti, da se sanje uresničujejo, sanje polne preizkušenj in garanja. Padeva si v objem in samo strmiva v razgled. Več kot kilometer in pol nižje je bivak Norvegos iz katerega sva krenile dva dni prej. Vse je tako zelo daleč. Same samcate tiho stojiva na vrhu, vsaka s svojimi mislimi in strahovi. Obe veva, da sva šele na polovici poti. Potrebno je priti še navzdol! Čez štiriindvajset dolgih in napornih ur prideva v šotor. Roke so utrujene od številnih spustov ob vrvi, od plezanja in vlečenja vrvi. Presrečni, da sva na varnem. Zagotovo najina največja in po svoje tudi najlepša izkušnja!

Mesec dni kasneje se spet podim med domačimi griči poraslimi z vinogradi, tekaški copati cmokajo v snegu in blatu. Misli se mi vračajo med magične patagonske gore in se hkrati igrajo z granitnimi mogotci Karakoruma, možnimi naslednjimi izzivi. Obdobje treninga in miselnega snubljenja prihodnjih ciljev mi je vedno najljubše. Šele takrat podoživim tiste minimalno odmerjene trenutke na vrhu in hkrati razmišljam o prihodnjih novih vrhovih. Ko bi naj bilo vsega konec, se pravzaprav spet začne. In ti konci, katerim takoj sledijo začetki me vlečejo naprej, tja, kjer ni mej.


8. februarja 2005 sva Monika Kambič Mali in Tanja Grmovšek kot prva ženska naveza osvojili vrh Cerro Torre (3102m) po 1200 metrov visoki »Maestrijevi« smeri JV raz, v alpskem stilu.

36 urni plezalni maraton

Avtor sestavka: Andrej Grmovšek

Andrej in Silvo si zastaviva preplezati prečudovito linijo, katere se ni do sedaj lotil še nihče. Preplezati na vrh Cerro Torre po najdaljši liniji. V ponedeljek 31.januarja 2005 sva že ob 6.30 uri zjutraj v prvih raztežajih najine "naj" linije. Vreme je super, midva na »spidu«, pred nama pa neskončno dolga plezarija. Najprej »prešprintava« 350 metrsko smer Rubio y Azul, 6c, na vrh Torre Media Luna, potem nadaljujeva po še nepreplezanem grebenu in stolpih. Več kot pol kilometra grebena, dva spusta ob vrvi, še 300 metrov na vrh Torre Pereyra in po 11 urah plezanja sva na sedlu, kjer večina plezalcev šele začne s plezanjem po klasični Maestrijeva smer. Malo pijače in po »gasu« naprej. Brziva po dokaj mokrih spodnjih raztežajih klasične smeri. Z nočjo naju malce ustavijo požlejeni in ledeni kamini. Ob 10.30 sva na najvišji točki Torrejeve gobe. Za nama je 28 ur plezanja brez postanka, več kot 3 km preplezanega terena, 1700 metrov višine!! Prvenstvena linija dobi ime "Slovenski start za Cerro Torre". Res noro lepa in dolga tura !!!

Alpinistični dosežki na odpravi »PataGOnija 2005« predstavljajo najboljše vzpone te sezone v patagonskih stenah:

Plezalna naveza Andrej Grmovšek in Silvo Karo:
- prvenstvena smer Slovenski start za Cerro Torre + Maestrijeva smer (6c+, A1+, 1700m, okoli 3300m dolžine), Cerro Torre
- 1.ponovitev, 1.integralni vzpon, Italijanske smeri (6c, A3, 1300 m), JV stena Aig. Poincenot
- Claro de Luna (6c, 800m), Z stena Aig. Exupery
- Anglo-ameriška smer (6b, 600m), Aig. Rafael

Plezalna naveza Tanja Grmovšek in Monika Kambič – Mali:
- 1. ženska naveza na vrhu Cerro Torre; v alpskem stilu po Maestrijevi smeri (6a, A1+, 65°, 1200m; 900m, + do sedla 5, 50°, 300m)
- North Ridge & Austrian Route (5+/6a, 45°/60°, 550m), Ag. de la 'S

Plezalna naveza Tanja Grmovšek, Aljaž Tratnik in Rok Zalokar:
- Buscainijeva smer (6a, 6c/A1, 850m), Ag. Saint Exupery

Pri izvedbi odprave "Patagonija 2005" so nama z donatorskimi prispevki pomagali:
APD Kozjak Maribor, BRojs, Elektro Maribor, Energoconsulting, GEOin, Komisija za alpinizem pri PZS, LANCom, Lekis, Mikro+Polo, Nova KBM, Schrack Energietechnik, TIP Pri, Promontana, T.E.R.R.A. Sport