grmoclimb.net Living the Dream.

Zen

 Zadnja odprava

#2 Balkan tour 2014

Več novic iz odprave... 
 
 Zadnje v galeriji

Celotna galerija
2017

 
 Zadnja smer

Podrobneje
Sreča na vrvici, Planjava

 


Odprave > UK Wales 2004

Prikaži vse novice iz odprave

Trajanje odprave: 07.05.2004 - 22.05.2004
 
Člani odprave:
Andrej Grmovšek
Matevž Kunšič
Tanja Grmovšek
 
Maja 2004 sta se Andrej in Matevž kot predstavnika KA pri PZS udeležila mednarodnega srečanja plezalcev, pod pokroviteljstvom BMC, sama sem se srečanja udeležila kot predstavnik sebe (torej na lastne stroške). Zaradi cenejših prevozov smo nekaj dni pred srečanjem preživeli pri moji sošolki Urški v Londonu, nato smo en teden vsak dan plezali v različnih stenah v Walesu, nato pa smo našo pot za nekaj dni podaljšali še v gritstonu. Ogromno preplezanih smeri do E5, Andrej tudi nekaj "deep water solo" uspešnih vzponov, veliko novih prijateljev in odlična organizacija. Vsak od nas je plezal z angleškim gostiteljem, kateri so nas glede na naše želje usmerjali in vodili. Angleški stil plezanja, angleški stil etike, Anglija pač.

 

Poročilo odprave

Tradicionalno plezanje v Veliki Britaniji in slovenska plezalna tradicija


Avtor članka: Andrej Grmovšek (članek objavljen v PV)


Varujem in opazujem svojega angleškega soplezalca Dava, sicer direktorja BMC-a (britanske krovne plezalsko – alpinistično - planinske organizacije), ki se očitno še ni povsem »prilepil na stolček«. Proučuje skalne razčlembe, sopiha od napora in strahu ter končno le zatakne še tretji, nič kaj zanesljiv zatič v isti višini. Odloči se, da je varovanje zadovoljivo in nadaljuje plezanje v težki in zanimivi, kakih 60 metrov dolgi, smeri. Plezava v, vsaj na prvi pogled, nič kaj vrednih pečinah Severnega Walesa. In zakaj se gospod »boss«, pa tudi ostali Britanci trudijo, tresejo in sopihajo ob plezanju s tradicionalnim varovanjem v takšnih nizkih in nepomembnih pečinah? Že zdavnaj bi jih lahko »varno?« opremili s svedrovci in omogočili »uživaško?« plezarijo!

Trad climbing po angleško …

Tradicionalno plezanje (ang. trad climbing) pojmujejo britanski in ostali plezalci kot plezanje pri katerem se za varovanje uporablja izključno pripomočke, ki jih po uporabi lahko spet odstranimo in skale tudi ne poškodujejo. Tako se pri tradicionalnem plezanju lahko varuje z raznimi zatiči, friendi, vrvnimi zankami okoli skalnih rogljev, izjemoma krempeljci, pa tudi klini, a le tistimi, ki so v razpoke položeni z roko in ne zabiti s kladivom. Takšno plezanje zahteva od plezalca poleg plezalnih izkušenj tudi obilico znanja in spretnosti pri postavljanju raznih varoval, predvsem pa mnogo »hladnih živcev« in poguma, saj te »nekje zgoraj« nikoli ne čaka odrešilni klin ali svedrovec. Mnogokrat pa (dobrega) varovanja ni mogoče postaviti tudi v daljših razmikih.
Prav spoznavanje in širjenje ideje tradicionalnega plezanja je bila rdeča nit mednarodnega plezalskega srečanja v osrčju Snowdonskega gorovja, ki smo se ga v maju udeležili tudi trije slovenski plezalci. Čeprav Snowdown, najvišji vrh Walesa, komaj presega tisoč metrov nadmorske višine in tamkajšnje najvišje stene le redko premorejo kaj več kot dva do tri raztežaje dolge smeri, je plezarija izredno zanimiva in raznolika. Zaradi velikega števila klifov (sten, ki se dvigajo iz morja), pa tudi »normalnih« hribovskih sten iz raznih kamnin je Severni Wales meka britanskega tradicionalnega plezanja. V odlični organizaciji BMC smo vsak dan spoznavali najboljša plezalna področja: klife Gogartha, Craig Dorisa, Ross Colyna, stene in kamnolome Llamberisa, Tremadoga. Predvsem pa smo vse globlje dojemali tradicionalno plezanje, ideje, etiko, plezalno družbo in kulturo, ki ga ohranja.
Tudi v Britaniji tradicionalnega plezanja verjetno več ne bi bilo, če ga ne bi ohranjala močna etika in moralna zavest plezalcev. V Britaniji je izredno razvito plezanje balvanov, pa tudi športno plezanje na umetnih stenah in v naravnih plezališčih. S svedrovci opremljena plezališča so urejena v apnenčastih stenah in nekaterih opuščenih kamnolomih, kjer predvsem težjih smeri zaradi narave kamnine skoraj ni mogoče varovati s tradicionalnimi varovali. Razen redkih izjem pa so smeri in stene, ki so bile prvenstveno preplezane v tradicionalnem stilu, ohranjene za ta stil plezanja. Plezanje tradicionalnih smeri je v primerjavi s športnim plezanjem v smereh opremljenih s svedrovci bistveno večja, oziroma »ta prava« avantura. Premagan strah, napori in trepetanje po opravljenem vzponu prinesejo toliko večje zadovoljstvo. In to navdušuje in privlači celo gospode »bosse«, ki si bi že zaradi svoje pozicije, ugleda in starosti lahko privoščili bolj varno in uživaško plezarijo varovano s svedrovci. Tradicionalno plezanje, pravzaprav avanturo, ki je bistveni del alpinizma, plezanja in gorništva ohranjajo Britanci izredno zavzeto. Tudi s silo in odstranjevanjem nedovoljenih svedrovcev iz tradicionalnih smeri, če je to potrebno. Vendar pa so takšni incidenti bolj izjema kot pravilo.
Tradicionalno plezanje je za Britance hkrati najboljša popotnica za vrhunski alpinizem v visokih gorstvih sveta. Tak način plezanja je zagotovo najhitrejši in najbolj sprejemljiv tudi v visokih stenah drugod po svetu in prav zaradi stila vzponov sodi britanski alpinizem v sam vrh svetovnega alpinizma.


… in slovenska plezalna tradicija?

V slovenskih Alpah pravega angleškega tradicionalnega plezanja nikoli nismo poznali. Vse težje plezalne smeri so bile varovane z zabitimi klini, svedrovci pa so bili v gorah velika izjema. Pojavili so se le v najtežavnejših smereh tedanjega časa, predvsem v »neprehodnih« plateh. Kljub temu so mnogi svedrovci v teh smereh v očeh današnjega plezalca neuporaben in nepotreben zarjavel pečat zgodovine. Slovenska plezalna tradicija v alpskih stenah torej sloni na varovanju s klini. V klasičnih smereh te le ti že mnogokrat čakajo v steni, v manj obiskanih smereh pa so tudi klini bolj redki. Velika večina smeri v naših stenah še vedno ohranja vsaj del avanture, ki jo je ponudila prvim plezalcem. Čim manj klinov tiči v stenah tem več avanture je ohranjene. Zaradi narave kamnine je varovanje z zatiči in friendi v naših stenah sicer zares nekoliko zahtevnejše. Vendar pa je kljub nasprotnemu mnenju večine slovenskih alpinistov s tradicionalnimi varovali možno ustrezno zavarovati veliko večino klasičnih smeri. Prav zato bi morali tudi slovenski alpinisti čim bolj težiti k tradicionalnemu varovanju.
Močna etika in moralna zavest slovenskih alpinistov in plezalcev bi morala preprečevati tudi nekatere namere in poskuse opremljanja klasičnih oziroma že preplezanih smeri z novimi oziroma dodatnimi svedrovci. Le tako bomo lahko ohranili našo, slovensko plezalno tradicijo in le tako bomo lahko ohranili vsaj del avanture tudi zanamcem. In s tem tudi veliko sreče ter zadovoljstva, ki smo ga po preplezani smeri v slovenski steni lahko deležni sedaj.
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je tudi v Sloveniji razmahnilo športno plezanje. S svedrovci je preplavilo večino lažje dostopnih, nizkih in za ta šport najprimernejših sten. Ponekod, npr. v plezališču Kotečnik, so bile športne smeri speljane tudi preko obstoječih smeri preplezanih v bolj tradicionalnem stilu. Vsekakor ima športno plezanje nekoliko drugačno logiko kot plezanje v naših Alpah ali tradicionalno angleško plezanje. Orientirano je bolj na težavnost gibanja in manj na avanturo. Ne glede na to, pa ga ne moremo omejiti samo na nizke stene. Predvsem najtežavnejše linije naših sten zahtevajo največ varovanja s svedrovci in tako tudi bolj športnoplezalne smeri. Prav pa je, da v športne smeri ne spreminjamo smeri preplezane v drugačnem, tradicionalnem stilu. Tudi pri opremljanju novih športnoplezalnih smeri v alpskih stenah je potrebno spoštovati etiko »vzpona od spodaj«, ki je zasidrana tako v slovenski kot svetovni tradiciji plezanja višjih sten.


Morda me bo čez nekaj let, morda desetletij, v moji rodni Sloveniji obiskal stari angleški znanec Dave. Želel mu bom razkazati naše lepe hribe in predstaviti naše plezanje, plezalno tradicijo. Ga bom moral peljal v slavno triglavsko smer, ki je bila preplezana v štiridesetih letih prejšnjega tisočletja in bova celih tisoč metrov duhamorno vpenjala svetleče svedrovce? Ali pa nama bo lahko po celodnevnem trudu, tresenju in sopihanju na ustih zaigral širok nasmešek, ki bo zgovorno pričal o sreči po prestani avanturi, preplezani smeri in spoštovanju do prvoplezalcev? Takšen nasmešek, kot sva ga imela na vrhu tiste nepomembne pečine nekje v Severnem Walesu.


Za izvedbo plezalnega popotovanja na srečanje BMC 2004 se Andrej in Matevž zahvaljujeta KA pri PZS, ki ju je poslala na srečanje in je delno pokrila njune stroške. Skupaj pa se zahvaljujemo Urški in Petru za topel sprejem v Londonu in nastanitev v njunem domu ter staršem, ki so nas pridno vozili na letališča.



just GrmO

2011-02-09
Triglav, impressive winter ascent

Luka Krajnc and Andrej Grmovsek carried out hard winter ascent up the North Face of Triglav (2864m) Sanjski Joža (VI/V,M7+, 1050m).
2010-09-20
How was it in Canada? WILD!

On the expedition to the Cirque of the Unclimbables Tanja and Andrej were fascinated by the sheer wilderness of Canadian North. They went trough real wilderness adventure with lot of good climbing, to much bush hiking and not enough scenic paddling!
2010-07-20
Via Sandro Pertini and Via Cattedrale

Luka Krajnc and Andrej Grmovšek finsihed short visit to the Dolomites with the first free ascent of Via Sandro Pertini, Cima Grande (7c, 250m) and free ascent of the magnificent Via Cattedrale (8a+ or 8a, 650m, 850m long), Marmolada.
2010-01-26
Perfect winter climbing conditions in Slovenian Alps

This winter brings almost unreal conditions to most of the Slovenian alpine walls and an increasing number of Slovenian alpinists found real climbing treasures in the hills!
2009-10-01
Are we afraid of sharks?

Famous and still unclimbed Meru Sharks Fin had turned away jet another climbing team. Beginners lessons for “old experts?” Silvo, Marko and Andrej.
2009-06-18
When everything goes well!

Andrej fight to the end ... and at the end did a one-day free ascent of route Donnafugata, 8a, 750m, Torre Trieste.
2009-05-29
Perfect Morocco

The expedition to Morocco was really great. We were enraptured with its diversity and hospitability of the local people. And especially with unbelievably amounts of reddish walls, one of the best limestone climbing cliffs we know!
2009-03-31
NO winter SIESTA

Amazing busy winter season for Andrej and Marko with some really good and well done routes around Alps like Illuminati and No Siesta! Great climbers on great routes and they don't have any siesta!

2008-09-07
Climbing in South Greenland

Really great climbing expedition, on which we found excelent rock, great weather, many long routes, good friends, beautiful nature and perfect timing.

2008-02-08
Free Mix Lines above Chamonix

Good winter season above Chamonix during which Andrej and Marko were looking for good and chalenging mix routes.


Show all news
Oblikovanje in izvedba: Branko Ivanek, 2005  © [grmoclimb.net] Tanja & Andrej Grmovšek, 2005 - 2020