Smeri > Divine providence; Grand Piller d'Angle (4243m), Mont Blanc (4808m)| Datum: 03.08.2003 | | Slika 2 od 5 | | Skica smeri Divine providence. | 
Pri smeri Divine providence v Grand Pilier d' Angle gre za zelo dolgo turo z dolgim in relativno nevarnim dostopom, 900 metrsko skalno steno, ki zahteva težavno tehnično ali prosto plezanje, nad njo pa še obilico kombiniranega terena in lednim izstopom na vrh Mont Blanca. Smer, ki sta jo leta 1984 preplezala slavni Patrick Gabarrou in Francois Marsigniy, je sicer doživela že kar nekaj ponovitev, leta 2002 tudi prvo slovensko (Silvo Karo in Tomaž Jakofčič), vendar pa je bila kljub nekaj poizkusom prosto preplezana šele lani.
Najin cilj je bila seveda prosta ponovitev, vreme je bilo odlično, problem pa je predstavljalo dejstvo, da se je že iz doline videlo, da se iz zajede v najtežjih raztežajih vlečejo mokri jeziki. Kljub temu sva upala, da se bo smer posušila in se odpravila pod steno. Prvo popoldne do bivaka Ghiglione, potem pa v naslednji noči (od 3.30 do 7.00) pod steno Grande Pilier d'Angle. V vstopnem lednem raztežaju sva zlomila enega od najinih cepinov, kar je obetalo kočljiv izstop po lednem grebenu. Prvih 400 m smeri je lažjih III – V in okoli 12. ure sva priplezala pod monoliten del stene, kjer se nahajajo največje plezalne težave. Po prvem težjem raztežaju 7a+ naju je pričakala mokra zajeda. Kljub deloma mokri skali sva uspela prosto in na pogled preplezati tudi naslednja, najtežavnejša raztežaja z ocenama 7b in 7c. Že okoli 17. ure sva priplezala na polico, ki so jo ponavljalci uporabljali za bivak. Čeprav je bilo še dovolj časa, da bi priplezala na vrh Angla, sva se zaradi mraza, ki je vladal v senčni steni odločila za bivak. Zaradi pokvarjene plinske bombice je sledila hladna »dietna« večerja in počitek. Naslednje jutro sva za zajtrk pospravila še zadnji težji raztežaj, veliko streho z oceno 7b+, nadaljevala do vrha smeri Divine providence, pa še nekaj sto kombiniranih metrov po smeri Bonattija na vrh Grande Pilier d'Angla. Sledil je dokaj kočljiv, 700 m dolg ledni Peutereyski greben, kjer se kot naveza z enim konkretnim cepinom, enim zlomljenim in slabim kladivom res nisva počutila pretirano varno. To je seveda vplivalo tudi na najino hitrost in vrh Mont Blanca sva dosegla šele ob 21. uri. Zvečer sva še sestopila do planinske koče Gouter in naslednji dan v dolino.
Čeprav gre za eno najtežavnejših smeri v masivu, je plezalno zares zahtevnih le osrednjih 300 m stene, ki ponujajo zares lepo, izpostavljeno plezarijo, prostoplezalne ocene teh raztežajev pa so dokaj »prijazne«. Preostanek smeri in ture se ravno ne more ponašati s svojo lepoto, je tudi bistveno lažji, klub temu pa zelo dolg, zajema skalno, kombinirano in ledno plezanje z višinsko razliko okoli 1500 metrov in se konča na dobrih 4800 metrih, kar turi daje poseben alpski pečat. Zaradi najine »light« pomanjkljive opreme (predvsem ledne) sva si smer še nekoliko začinila in opravila verjetno 2. ali 3. prosti vzpon v tej smeri, na pogled.
vir skice: Le topo du massif du Mont Blanc II. (1993), M. Piola
|
|
