Na alpinistični odpravi se čas vsaj malce ustavi, ponavadi pa »umirjeno plavanje« vseeno moti kak cilj. Tokrat nas je v Indiji preganjal morski pes! Naš cilj je bila zloglasna in še vedno nepreplezana stena z imenom Meru Sharks Fin (Merujeva plavut morskega psa). V njej je poskušalo že več kot 20 plezalnih odprav ter mnoge izkušene naveze. Lani so Američani Conrad Anker, Jimmy Chin in Renan Ozturk uspeli splezati 150 metrov pod vrh in v steni so prebili neverjetnih 20 dni. Mi smo želeli steno preplezati hitro, v lahkem alpskem stilu.
Po prihodu v bazni tabor v Tapobanu smo v nestanovitnem vremenu postavili ABC in se aklimatizirali na pobočjih Shivlinga in si ob tem ogledovali steno Meruja. Naš drugi aklimatizacijski pohod je ustavilo močno sneženje, ki je trajalo skoraj teden dni. V ABC in višje je zapadlo več kot 1,5 m svežega snega. Sneg nam je popolnoma uničil naš ABC šotor.
Potem se je vreme izboljšalo, a ostalo je zelo hladno. Ne glede na to, da je stena ostala odeta v sneg in led ter da smo na prvi aklimatizaciji dosegli samo 5600m, smo se odločili za poskus v steni Sharks Fina. Vremenska napoved je bila zadovoljiva, dodatna aklimatizacija na Shivlingu bi bila v globokem snegu preveč nevarna in naporna, pa tudi naš čas se je počasi iztekal. Dostop do stene je obsegal dva dni gaženja po globokem mehkem snegu, vmes pa še izkopavanje našega ABC šotora in opreme ter prečkanje nevarnega ledenika pod Meruji.
17. septembra, uro po polnoči, smo začeli z vzponom. Načrtovali smo, da bomo steno splezali v štirih dneh. Prvo noč naj bi bivakirali v šotoru, v strmem gornjem delu stene pa smo računali na majhne police in sedeče bivake.
Na spodnji snežni »flanki« smo uspešno sledili žlebovom precej trdega snega in tako smo lahko plezali razmeroma hitro. Po osmih urah napornega snežno lednega plezanja smo zaključili z začetno 700 m flanko in zavili v diagonalno skalno rampo. Skala je bila na mnogih mestih pokrita s snegom in plezanje ter iskanje prehodov je bilo težje kot smo pričakovali. Druga dva v navezi sta obložena s preštevilno kramo vseh treh žemarila po naših »brhkih« 9,1 mm vrveh, pri tem pa sta vrvi zaradi drgnjenja na ostrih skalnih robovih »že nevarno »zacveteli«. Bili smo vedno bolj utrujeni in ko smo zaključili s skalno rampo se je že temnilo. Pričakovali smo, da bomo nad rampo našli primeren prostor za šotor, vendar pa smo na koncu porabili več kot uro samo za to, da smo si v sneg, led in skale skopali majhno polico. Po 19 urah plezanja smo bili tako utrujeni in nemotivirani, da si nismo natopili niti pijače ali skuhali kakšne juhice. Noč je bila hladna in neudobna, Silvo pa je imel še nevarno mrzle noge (in skupil blage ozebline).
Jutro je prineslo sonce in prav tako preprosto odločitev - gremo dol! Bili smo utrujeni, mnogo stvari ni šlo tako kot smo načrtovali in najtežji del stene in vzpona je bil šele nad nami. Plezali smo prehitro, preveč smo želeli stlačiti v prvi dan, bili smo pretežki, del opreme je bil neprimeren, nismo bili dovolj aklimatizirani, pa tudi dovolj motivacije za večdnevno garanje očitno ni bilo! V težkih in kompleksnih stenah, kakršna Meru Sharks Fin zagotovo je, se vse te "začetniške" napake pač seštevajo! A očitno je tako že moralo biti!
Ob koncu našega sestopa sta naključna nepazljivost in kanček utrujenosti botrovala še k nezgodi, ki bi se lahko končala tudi z resno nesrečo. Morda pa je bilo to opozorilo, ki je potrdilo pravilnost naše odločitve za spust?! Nekaj fotografij iz vzpona lahko najdete na: http://grmoclimb.net/?str=502&aid=32 in nekaj iz Garhwalske Himalaje : http://grmoclimb.net/?str=7&aid=46
|
