Glede na napoved, ki je v soboto popoldne že napovedovala močne nevihte, sva obisk »projekta« v Marmoladi prestavila na ponedeljek, za soboto pa nama je Luka (Krajnc) izbral nekaj krajšega. Kljub temu, da sem sam v Cinah preplezal že ogromno smeri, je Luka našel zanimivo smer, ki je še nisem plezal – redko plezano smer Sandro Pertini v zahodni steni Velike Cine, nekaj deset metrov levo od »superklasike« Dulferjevega kamina. Smer pravzaprav sploh še ne bi bila preplezana prosto, in čeprav splezana šele v osemdesetih, sodi v kategorijo tehno-direktisim. Smer sva preplezala v 6. raztežajih, uživala v za Cine odlični skali in »prefajtala« prosto tudi ključen raztežaj – čez ogromne strehe, težak okoli 7c. Smer ima vse lastnosti moderne alpske prostoplezalne klasike in jo toplo priporočava. Več o smeri je na spodnji povezavi.
Po deževni sobotni noči je bila nedelja namenjena počitku in prestavitvi pod južno steno Marmolade. V njej sva z Lukcem že pred dobrim mesecem »odprla« projekt z imenom Via Cattedrale. Takrat naju je v spodnjem delu stene pošteno oviral pravcat slap, ki ga je sunkovit zahodni veter vsakih nekaj minut zlival prav po naju. Bila sva premočena, prezebla in tudi smer je bila mestoma čisto mokra. Vseeno sva prifajtala do desetega, to je najtežjega raztežaja z oceno 8a+ oz. 8a. Hitro nama je bilo jasno da ta izredno tehničen, pa tudi vzdržljivosten »cug« ne bo od muh. Prvi polovici z dvema krepkima bulderjema v položnih, a gladkih platah sledi izredno previsno vzdržljivostno plezanje – vse skupaj 40 metrov, ki jih moraš splezati brez napak. Luka je kar nekako obupal, sam pa sem naštudiral vse prehode in gibe. Glede na to, da bi naju do vrha čakalo še dobrih 400 metrov plezarije, ni bilo za resen poizkus ne časa ne moči in tudi volje ne. Tokrat je bila stena suha, o slapu pa ne duha ne sluha. Hitro in brez večjih zapletov sva priplezala do najtežjega raztežaja. Luka je na hitro osvojil vse gibe, potem sem poizkusil sam, a se v drugem detajlu nekako zavozlal (gibe izpred mesca sem žel že malce pozabil). V drugo je šlo gladko vse do »štanta«. Juhu! Nato je šel v boj še Luka in na svoje presenečenje odplezal vse plataste detajle, prifajtal do zadnjega težkega giba v previsih .... in tam se je zataknilo. Časa za še en poizkus več ni bilo in takoj sva odšibala proti vrhu, ki sva ga dosegla v meglah in mraku. Res škoda, da je Lukcu zmanjkalo »za mišjo dlako« a zagotovo mu prosti vzpon ne uide ob naslednjem obisku smeri! 850m dolgo (650m visoko) smer Via Catedrale so v letih 1983 in 1985 splezali G. Maffei, P. Leoni in M. Frizzera in ocenili z 6a+, A4. Leta 2004 je (v dveh dneh) smer uspel prosto preplezati »cortinski maček« P. Dal Pra in tako na spisek dolgih prostoplezalnih izzivov dodal menda najtežjo smer brez svedrovcev v Alpah. Leta 2009 je smer dobila še dve oz. tri enodnevne proste ponovitve (F. Rigler, H.Auer in M. Munch – zadnji na pogled!). |
