Za prvomajski brejk je bil letos spet izbran Balkan. Ideja je bila posledica službenega obiska juga Albanije, natančneje porečja reke Vjose, ki me je impresionirala s svojo lepoto, prostranimi prodišči, divjostjo. Gre za eno zadnjih srednje velikih rek v Evropi(dolga je okoli 270 km), ki so prostotekoče (torej nezajezena) vse do izliva v morje. Kot nalašč tudi za kako veslaško ekspedicijo. Pa tudi Albanija je zaradi svoje drugačnosti, nepoznanosti, tradicionalnosti name naredila velik vtis. Najprej naju je pot pripeljala do Jelašničke klisure pri Nišu. Žal naju je dež pregnal v makedonsko meko balvaniranja – Prilep. Verjetno bi pot bila povsem OK če si ne bi po Marco Polo zemljevidu Balkana iz Velesa izbrala nekoliko bolj direktne – a še vedno glavne, rdeče, ceste. No ta je po 30km postala slab makadam, ki se je počasi slabšal vse do pravega kolovoza po katerem sva le osvojila prelaz in se po 2 urah trepetanja »ali bo avto zmogel« le prišla na vmesni cilj. Plezanje v Prilepu je bilo dobro, še boljša pa pokrajina, skalne oblike, balvančki pa tako ali tako fantastični. Zares lep plac! Nadaljevala sva v Grčijo, do še ene neverjetne pokrajine – Meteore. Čeprav po stenah plazim že četrt stoletja nikoli nisem plezal visokih sten, ki bi bile zlepljene dobesedno iz šodra – ampak meteorski konglomerat je povsem kompakten in plezarija je zares nenavadna. Odlično. Malce spremembe sva poiskala še v bližnjih odličnih apnenčastih, krepko zasiganih, plezališčih Pily in Muzaki. Po tednu potovanja sva se končno premaknila proti Vjosi, pravzaprav Aoosu, kot reko imenujejo v njenem grškem povirnem delu. Izvira globoko v Pindskem pogorju in teče skozi globoke kanjone, najspektakularnejši pa je zagotovo kanjon njenega pritoka Vikos. Kanjon, ki nikakor ne zaostaja za Verdonom, Grki pa ga tako ali tako reklamirajo kot najglobljega na svetu. Ob Aoosu smo s pridruženima članoma »ekspedicije«, Simonom in Sandijem potovali v Albanijo, v divjo in odročno dolino, kjer so ceste še vedno »srednjeveške«, narava občudovanja vredna, ljudje pa prijazni. Če ne bi bilo vreme zares muhasto in deževno bi bilo kar kičasto. Zaradi dežja je bila tudi Vjosa nekaj čisto drugega kot smo pričakovali. Brzičasta, hitra, blatna, nič kaj mikavna. Vseeno smo se odločili za skrajšan veslaški izlet po reki, ki pa se je v močnih ledenih nalivih in ob skoraj plavajoči polovici posadke zaključil mnogo hitreje kot je bilo planirano. Bolje tako, kot da bi preizkušali plavalne sposobnosti v grozeči reki. Sledil je še povratek prek Prespanskega in Ohridskega jezera, Mavrovega, Skopja in Jelašničke klisure nazaj v deževno Slovenijo. In … Balkan je vsekakor zakon, tako blizu, tako drugačen, tako domač! |
