Že v torek sem se odpravila na štiriurno vožnjo iz Aspna v Ouray (»juraj«). Pred odhodom sem dobila v roke festivalni časopis, kjer so me uvrstili med favoritke. Do tega trenutka nisem imela čisto nobene predtekmovalne treme, potem pa, kot da bi me povozil tank. Pa saj se moram sprva sploh uvrstiti v finale, mi je ves čas vožnje rojilo po glavi.

Letos so na največjem ameriškem lednem festivalu »Ouray Ice Festival 2006« prvič organizirali tudi »open« tekmovanje, v katerem ni rabilo tekmovati le sedem visoko sponzorirani plezalcev iz tujine. Posebnost tega tekmovanja je, da že nekaj let moški in ženske tekmujejo v isti smeri in so tako dosežki posameznikov primerljivi.

Jaz sem plezala že v sredo, 11.1. ob 11h, s štartno številko pet. Čakala nas je krepko previsna smer v naravni skali, katero so pripravili posebej za letošnje tekmovanje. Plezali smo na pogled, brez kakršnega koli predhodnega ogleda smeri. Tukajšnja skala je prav posebna, zelo trda, precej nerazčlenjena in zahtevna za branje smeri. Del smeri je bila finalna smer izpred dveh let in že to mi je dalo misliti, ko sem z začudenjem gledala kam in kako. Začela sem dobro, premagala tisti prvi trenutek napetosti ob prvem vpenjanju in dobro napredovala. Okoli mene je bila popolna tišina, le šum potoka pod mano in v glavi misel, da sem tukaj čisto sama. Pred šestim kompletom sem svoje cepine zataknila na nevidne grifeke in le upala, da bodo držali. Pravi hudič je, če so cepini preostri in se ti zataknejo za vsak milimeter skale, potem pa naenkrat nočejo več držati. No, ravno ko sem želela iz teh navideznih grifov vpeti mi je v trenutku napačne obremenitve odneslo oba cepina in gravitacija je premagala moj boj. Pa še sploh me ni navilo. Ma, sem bila jezna, ker sem vedela, da bi lahko prišla še veliko višje in sem mislila, da se mi je finale izmuznil iz rok. Nekaj trenutkov pozneje sem bila že nad potokom kjer sem se čudila vsem tirolskim prečkam, ki so me pripeljale iz kanjona. Konec dneva sem le našla plezalnega partnerja, Roba s katerim sva nato dva dni plezala in se navajala na tukajšnjo res posebno skalo.

Naslednji dan so proti večeru na kulturni dom obesili rezultate iz »open« tekmovanja. Nisem mogla verjeti, da sem bila med devetimi puncami celo najboljša, med fanti pa bi se prav tako uvrstila v finale. Moj končen rezultat med 34 plezalci v »open« tekmovanju sploh ni bil slab, a čakal me je še finale.

Finalno smer smo si hodili ogledovati kot novo nevesto. Zaradi temne skale se ni nič videlo, le linija prosto visečih kompletov je bila več kot očitna. Smer je bila speljana čez ogromno streho, ves čas tik pod robom in prečka se mi je zdela neskončno dolga. Smer smo ponovno plezali na pogled, skala je imela večinoma naravne grife, le v stropu so zasikali en podprijem. Tokrat smo za spremembo začeli čisto iz potoka in do skale nas je čakalo 30m ledu (WI5/6), nato pa še 25m miksa (M9+ po mnenju Willa in Harrya). Za smer smo imeli na razpolago 25 minut. Naenkrat sem se znašla med samimi top miks in lednimi plezalci, ki v tem času krojijo smernice te discipline. Noro! Plezala bom isto smer kot sami super asi Will Gadd, Ines Papert, Harry Berger, Sean Isaac, Kirsten Buchmann, Anna Torretta, Guy Lacelle,… Mamamia!!! Pa en teden nazaj sem šele zlezla svojo prvo M8 smer, vsi ostali pa imajo v žepu več smeri M11 ter več.

Dan finala se je začel v kriku množice, ko je kanadčanka Shelly padla v ledni strehi več kot deset metrov. Takrat smo vsi, ki smo se skupaj ogrevali spremenili svoje mnenje, da bo spodnji ledeni del smeri mala malca. Hitro sva se šli z Anno ogrevat še v ledne smeri, ne le v skalne. V finalu so nas razvrstili glede na naše predhodno plezanje od slabših do najboljših plezalcev, fante in punce mešano. Jaz sem nastopila kot 12, od skupaj 23. nastopajočih. Ko je bil čas, sem se spustila v žrelo potoka in čakala da moj stari znanec iz Patagonije, Kanadčan Jon zaključi s svojim plezanjem. Ko sem gledala iz kanjona na visoko plapolajočo slovensko zastavo, ki je med drugimi plesala v sončnih žarkih sem si želela le eno, da bi plezala tako kot znam najbolje! Jon je zaključil s plezanjem in skozi postajico se je začelo odštevanje zame: »5,4,3,2,1, GO!«. In sem s knedlom v grlu začela plezati proti veliki ledni strehi. Kasneje sem spet padla v moj enakomerni krog misli med plezanjem, popolna koncentracija, popolnoma brez strahu. Tako kot vsi ostali sem tudi jaz polovico svojega časa porabila za spodnji ledni del. Ko sem vpela prvi komplet v skali sem se malo zamislila nad previsnostjo smeri, ki me je čakala. Pa saj še nikoli nisem plezala tako težke smeri! Preko mikrofona sem zaslišala Štefovo (Steve House) navijanje zame in to v slovenščini. To se pa tudi ne zgodi vsak dan in sem se z nasmeškom na ustnicah zapodila v previsno prečko. Odlično sem pogruntala kombinacijo gibov in brez napak prešla prve detajle, ki so kasneje delale probleme tudi komu drugemu. Navijanje je bilo vse številčnejše in glasnejše, kar ponavadi pomeni samo eno, da si pač do sedaj prišel najdlje. Skupaj z navijanjem občinstva je žal prišlo tudi navijanje v moje roke. Kompleti so bili vmes presneto daleč in vse pogosteje sem začela pogledovati na spodnjo polico, na katero bi treščila v primeru da mi ne bi uspelo vpeti kompleta. Ko sem na precej akrobatski način vpela naslednji komplet sem bila za nekaj časa rešena. Nekako mi cepini niso želeli zagrabiti v naslednjo poč in pri več poskusih sem pokurila čisto preveč moči. Pa sem počivala, ker sem si rekla, da bom svoj čas izkoristila do konca in počivala. Potem pa sem si rekla, da grem zdaj do konca in da bo kar bo. In so cepini na pravilno rotacijo čudežno prijeli. Nato sem šla, premaknila še noge, še cepine, še noge, množica je bila vse glasnejša. Mene pa je vse bolj navijalo v roke. Nato sem cepin zataknila za neko razčlembo nad previsom in ko sem gledala levo roko, sem videla kako se mi dlan odpira. Videla sem kako je šel od ročaja vstran kazalec, nato sredinec in tako naprej. V sekundi sem spustila moj desni cepin in v trenutku prebliska desni komolec zataknila za spodnji ročaj cepina. Rešena! Za naslednjih nekaj minut. In nato sem počivala in počivala, pa me še kar ni odvilo. Od sebe sem dajala zadnje atome moči. Videla sem, da se moram samo še stegniti na grif v levo in da bo nato nekaj metrov lažje. V tem ko sem malo spremenila ravnotežje na cepinih se je cepin za nekaj centimetrov odpeljal po gladki skali in se zataknil za bogvekaj. Glasno vzpodbujanje množice in nato moj spektakularen padec z glavo proti potoku. Mater, res sem odlično plezala in fajtala do konca!!!

Eden moj cepin se je šel kopat v deroč potok, sama sem na poti iz kanjona tudi skoraj uprizorila kopanje v potoku, saj sem bila še tako navita, da sem pri eni tirolski prečki zgrešila vpenjanje napete vrvi. Punce za mano so vpele le enega do tri komplete več kot jaz in sem videla, da se lahko kosam tudi s svetovno elito. Z odličnim plezanjem je zmagal Will Gadd, ki je skupaj s Harryem Berrgerjem preplezal celotno smer, a malo hitreje kot Harry. Kasneje mi je za moje odlično plezanje čestitalo ogromno plezalcev, med njimi prave legende alpinizma in plezanja na sploh, kar mi je veliko pomenilo.

Naslednji dan smo se pomerili še v hitrostnem plezanju, kjer sem za las zgrešila drugo mesto. Anna mi je posodila ruske super hitre, super nevarne cepinčke in sem jih preizkusila ter so res super hitri. Dosegla sem tretje mesto, za Ines in Anno ter se zvečer skupaj z njima šla namakati v lokalne vroče vrelce, ter debatirati kako in kaj. Res super je bilo!

Mixed/Difficulty Final

Men

1. Will Gadd (CAN)
2. Harry Berger (AUT)
3. Rich Marshall (CAN)
4. Sean Isaac (CAN)
5. Jason Nelson (USA)

Women

1. Ines Papert (GER)
2. Anna Torretta (ITA)
3. Kirsten Buchmann (GER)
4. Tanja Grmovšek (SLO)
5. Sue Nott (USA)

Speed Final

Men

1. Will Gadd (CAN)
2. Vince Anderson (USA)
3. Jason Nelson (USA)
4. Jon Walsh (CAN)
5. Roy Louis-Julien (CAN)

Women

1. Ines Papert (GER)
2. Anna Torretta (ITA)
3. Tanja Grmovšek (SLO)
4. Kirsten Buchmann (GER)
5. Dawn Glanc (USA)