Že zelo dolgo se nisva na pot podala z namenom zgolj "sajtat" v plezališčih. In že zelo dolgo sva načrtovala daljši obisk plezališč južne Francije. Očitno dovolj dolgo, da je ideja dozorela in sva jo le uspela uresničit.

Tako sva se vsa neučakana na pot v Francijo podala že v četrtek (26.4.)  popoldne in v petek sva že pridno raziskovala plezališče La Turbie / Cap d' Ail, ki se razprostira nad Monakom. Naslednji dan se nama je pridružila še polnočlanska zasedba družine Lukić s katerimi smo nato uživali v naslednjih dnevih. Še en dan smo plezali v Turbie, zvečer raziskovali nočni Monako in se naslednji dan celo kopali v morju.

Nato smo se po slikovitem kanjonu - pravi geološki učilnici ob reki Var napotili proti Verdonu. V Verdonu so nas pričakali polni kampi, nevihtno vreme in množica smeri. Andrej in Luka sta preplezala izbor naj raztežajev v smereh Les rideaux de gwendal & Pichenibule & Ctuluh (7b, 280m). Izplezala sta v silovitem vetru in tik pred nevihto, ki je prinesla močen dež in celo sodro. Z Alenko sva se v naslednjem vetrovnem dnevu ubadali z množico plezalcev na abzajlu in izplezali ven po super lepi smeri Sucepe (6b+, 150m). Andrej in Luka pa sta plezala krajše, a zlizano zabeljene smeri iz vrha Carelle. Močnejše poslabšanje vremena naslednji dan nas je prisililo, da smo se premaknili proti jugu.

Mimo lavendlovih polj smo prispeli v bolj vinoroden okoliš, ter v mirno skoraj idilično dolinico, kjer se nahaja plezališče Chateauvert. Kljub temu, da je zjutraj precej deževalo, so se smeri neverjetno hitro posušile in popoldne smo že pretegovali svoja telesa v skali, ki je na otip in pogled prej podobna peščenjaku kot pa dolomitu. Tudi naslednji dan smo nadvse uživali v odličnih smereh v glavnem sektorju, ki nam je nudil zavetje pred plohami. Vredno obiska!

Z Andrejem naju je raziskovalna žilica nato popeljala po noro dobri obali med St. Raphaelom in Nico, kjer se v Pic de Roux najdejo nad morjem dvigajoče se rdečkaste skale. Noro lepo! Vreme se je še kar mešalo, a tudi sonce je znalo pokukati izza črnih oblakov. Naslednji dan sva slučajno odkrila verjetno enega izmed boljših sektorjev v okolici Monaka. Plezala sva v plezališču med vasicama Peillon in Peille, ki ima sedem ogromnih sektorjev s krajšimi pa tudi daljšimi smermi. Prijetna sprememba je, da smeri niso natišane ena v drugo in da so kot nove - torej za spremembo niso zlizane.

In tako je šlo najinih deset dni naokoli. Na poti proti Sloveniji sva se v Vicenzi šla pretegnit še v plezališče Lumignano, ki je le 10km oddaljeno od avtoceste. Pravzaprav ogromno plezališče na robu gričkov, z ogromno sektorji, ki so obrnjeni v vse smeri. Ni slabo, za to kjer je.