ODPRAVA ZDA 1993 Yosemite – El Capitan Andrej Grmovšek in Boštjan Slatenšek sta tri mesece potovala po ZDA in plezala Članek objavljen v dnevniku Večer, november 1993. Tekst: Boris Strmšek Iz Severne Amerike sta se po treh mesecih vrnila mariborska plezalca Andrej Grmovsek (AO PD Kozjak) in Boštjan Slatenšek (AO PD TAM). Na začetku je bil z njima še Tomaž Skerlovnik (AO Kozjak), ki pa se je zaradi nesreče vrnil domov. Delovali so v plezališču Owens River George. Že drugi dan je Skerlovnik padel, medtem ko je vpenjal klin; zlomil si je peto desne noge. Grmovšek in Slatenšek sta zatem obiskala plezališča Lake Tahoe, Cave Rock, Donners Summit, American Fork in še nacionalni park Arches, kjer sta se povzpela na 150 metrov visok puščavski stolp Castletown Tower po smeri North Chimney - ocena 5.9 (okoli VI). Plezala sta smeri do ocene 5.12a, kar je po naših ocenah približno VIII+; večino smeri sta plezala na pogled. Od tam sta se odpravila v Kolorado, najprej v plezališče Rifle, nato sta plezala v Eldorado Canyonu. Nato sta se odpravila do slovitega Hudičevega stolpa (Devils Tower). Nanj sta se povzpela po smeri Tougley Wood, ki ima oceno 5.10a (VII). Skozi nacionalna parka Yelowstone in Grand Teton sta potovala do plezališča City of Rock. Nato so bili na vrsti Yosemiti. V Yosemitski dolini sta najprej trenirala v počeh, kakršnih pri nas nismo tako vajeni. Prvo od daljših smeri sta si izbrala v južni steni Washington Coloumna. South Face je visoka približno 500 metrov in ocenjena s 5.10a, A2 (VII, A2). Smer sta preplezala v dveh dneh, na vrhu drugič bivakirala in se nato spustila po vrvi nazaj čez steno do vznožja. Ta smer jima je predstavljala uvod za slovito južno steno EI Capitana. Odločila sta se za znano smer The Nose (5.11, A2), ki poteka čez najvišji del stene, visok 1300 metrov. Na vrh sta priplezala četrti dan dopoldne. V smeri, ki poteka po osrednjem markantnem stebru, sta plezala prosto do VII težavnostne stopnje, tehnična mesta pa so ocenjena z A2. Po počitku se je Boštjan Slatenšek vrnil v EI Capitan. Tokrat s soplezalcem iz Čila. Odločila sta se za smer Zodiac, ki je ocenjena 5.11, A3 +, visoka pa je približno 700 metrov. Po treh bivakih sta izplezala na rob stene. Medtem je Grmovšek plezal krajše smeri v dolini in nad njo, poleg tega je s Francozom Bernardom Gravierjem preplezal tudi slovito smer Astroman v Washington Coloumnu. Smer je visoka približno 500 metrov, ocenjena pa je s 5.llc, kar je približno VIII. Iz Yosemitske doline sta v Red Rocksu teden dni v peščenjakih plezala smeri do ocene 5.12a (VIII+). Spomini iz ameriškega dnevnika Tekst: Andrej Grmovšek El Capitan »Na vrsto je prišel najin največji ameriški izziv - več kot tisočmetrska navpična stena El Capitana, točneje smer Nose, ki se nahaja v tej steni. Plezanje v njej je nekaj čisto drugega kot plezanje pri nas, pa tudi kot plezanje krajših smeri, s katerim sva se srečevala drugod po Ameriki. Tu v "big walls" -velikih stenah, ostaneš po več dni, plezaš od zore do mraka, spiš na majhnih poličkah, ki pa so redke, tako da večinoma spiš kar v visečih posteljah. Za takšno večdnevno bivanje v steni potrebuješ še hrano, predvsem pa vodo, pa tudi spalne vreče. Ves ta tovor vlačiš za sabo v posebni transportni vreči, ki je predvsem na začetku prekleto težka. Smer Nose sva plezala štiri dni, trikrat sva v steni prespala. V transportno vrečo sva strpala več kot trideset litrov vode in še ostalo. Tehtala je dobrih štirideset kilogramov. Vreče nisem mogel dvigovati drugače kot tako, da sem se pripel na vrv, na kateri je visela vreča, se z drugo vrvjo vpel v varovališče v steni ter v dolžini te vpete vrvi zdirjal po steni navzdol. S tem sem potegnil vrv vreče, ki je bila vpeta v poseben, škripcu podoben mehanizem v varovališču, navzdol, vrečo pa seveda navzgor. Nato sem se ob drugi fiksni vrvi vzpel nazaj do varovališča in postopek ponavljal, dokler vreča ni bila pri meni. To je bil zagotovo najnapornejši del plezanja. Medtem ko sem dvigoval vrečo, se je Boštjan ob fiksni vrvi vzpel do mene. Izmenjala sva opremo, posebne zatiče pa metulje, stvari ki jih zagozdiš v skalne razpoke, skoznje napelješ plezalno vrv in si s tem omogočiš varovanje. Zavrtanih ali zabitih klinov, kot so v plezališčih, tukaj seveda ni. Odvisen si le od svoje iznajdljivosti. Ovešen z opremo kot novoletna jelka, je prijatelj odplezal do naslednjega varovališča. Tam je potem začel vleci transportno vrečo, sam pa sem se ob fiksni vrvi, ki jo je napeljal, vzpel do njega. Vlogi sva zamenjala in stvar se je ponovila. Taksnih izmenjav .je bilo kar štiriintrideset, kar pomeni,da je bila smer dolga petintrideset vrvnih dolžin.« Medo »Neko noč, spal sem v kampu, le v spalni vreči, brez šotora, me je sredi spanca zbudilo neko šumenje. Kot v vseh narodnih parkih je tudi v Yosemitih ogromno živali. Spal sem le dva metra od zelenega zaboja, v katerem hranijo hrano, da živali ne bi prišle do nje. Prepričan sem bil, da hoče kakšen kojot ali pa veverica priti do hrane. Ne da bi dodobra odprl oči, sem hotel nadležno žival splašiti z nekaj vzkliki. Ko pa sem bolje pogledal, sem kakšna dva metra od sebe zagledal ogromno senco medveda, ki je počasi hlačal vstran. Glas v grlu mi je kar v trenutku zastal. Previdno sem se potuhnil in ga opazoval. Toda! V gobcu je nosil mojo hladilno torbo, ki je bila prej postavljena ob kovinskem zaboju z ostalo hrano. Medved se je petdeset metrov od mene ustavil in si potem tam privoščil večerjo. Prekleti medved mi je seveda pojedel vso hrano. Najprej sem še razmišljal, kako bi mu svojo hrano vzel nazaj, a kaj hitro sem ugotovil, da lahko hrano kar ima, samo da mene pusti na miru. Še globlje sem zlezel v spalno vrečo in zaspal. Zjutraj pa sem lahko pobral ostanke in torbo tam, kjer je medved imel večerjo. Žal je medved imel dober okus in moj zajtrk je bil bolj skromen.«