Osvojiti Cerro Torre. To neverjetno skalno formacijo. Neverjetno, celo želeti si to je neverjetno. Kako neverjetno se mi šele zdi, ko se res lotiva tega načrta.

Najprej čez ledenik pod neverjetnimi stenami, potem plezanje na sedlo po snegu in tri raztežaje čez skale. Na sedlu so naju pričakali sami srečni osvajalci vrha, ki so ga osvojili dan prej v zelo mrzlem vremenu. Enak dan sva preplezali tri skalne raztežaje nad sedlom in v strahu in pričakovanju čakale na naslednji dan. Začele sva pred soncem, preplezali še v temi četrti in peti raztežaj in dolg dan proti vrhu Cerro Torreja se je pričel. Ko sva videli Andreja in Silvota kako plezata v headwallu proti vrhu sva dobile se večji občutek o izjemni dimenziji te gore in smeri. Mater bo dolga! Plezali sva večinoma kar v čevljih, pa dereze gor, dereze dol, plezanje po skali, ledu, snegu in pa vodi. Temperatura se je kar precej dvignila in vse je začelo krepko tečt, tako da sva bile ze čez dan popolnoma mokre. Sredi dneva sta mimo naju priabzajlala fanta, precej prezebla in kar fajn zdelana. Midve pa z dolgo potjo pred seboj. Okoli 18h sva prišle na kar dobro polico, kjer bi lahko preživele noc, a je bilo prezgodaj, zato sva nadaljevali s plezanjem. Vse več je bilo snega in ledu, a je vse teklo. Led je odstopal od skale in nekateri deli so zaradi tega postali prav zoprni. Vse bolj sva bile mokre, začelo je zelo pihati, vrvi so postale za par kilogramov tezje. Odločile sva se, da je bolje migati in ostati vsaj malo topel kot pa dati mir in sva šibale naprej. Pri Ice Towerjih se je stemnilo, megle so naju ovile in ker sva prihajale vse bolj na juzno stran naju je začel premetavati še mrzel sunkovit veter. Potem je na vseh štantih prav deževalo in tista, ki je varovala je imela cel urnik vadbe na mestu, da je ostala vsaj malo topla. Ves čas sva upali, da bova po čudezu našli kakšno zavetje, kjer bova lahko prebivakirali tistih par uric. Pa ni bilo nič. Potem sva na eni točki, osem raztežajev pod vrhom ob vse močnejsem vetru in nevihti sklenile, da greva dol dokler še lahko. In tako sva se verjetno vsaka posebej na hitrco poslovile od zadnjih cugov v headwallu in začel se je neskoncen abzajl. Čez cel preostanek noči in vse do popoldneva sva se res mučile priti dol. Vrvi so bile tako mokre, da sva jih komaj potegnile za sabo, pa še vedno so se nama zataknile. Meni je vmes v temo odletel še pripomocek za abzajl - reverso in vse se je še bolj zapletalo. Nevihta se je z dnevom poslovila. Madonca, pa ni mogla počakati tistih nekaj ur. Popoldne sva se na sedlu nastavljale soncu in sušile. Nato pa še osem zelo mokrih abzajlov skozi slapove na ledenik in na večerjo v Norvegos. Ma škoda, res. Pa tako blizu sva bile!