K sreci sva v Delhi priletela 1.9. ze zgodaj zjutraj, tako sva imela na voljo cel dan, preden bi se popolde z avtobusom odpeljala v Manali. Za Manali sva ze preko interneta kupila vozovnici. A sva izvedela, da je veliko dezevje povzrocilo kar nekaj preglavic v Shimli (v poplavah bi naj pred nekaj dnevi umrlo kar 300 ljudi). In tako so nama predlagali naj greva najprej v Leh, kjer je sedaj ze stabilno vreme. In sva se v 5min odlocila, da je bil nakup avtobusnih kart pac vstran vrzen denar oz. podarjen agenciji in sva si kar za naslednje jutro uspela kupiti letalsko karto za v Leh, kamor sva priletela danes zgodaj zjutraj.

In da je vse se bolj noro, ravno vceraj se je zacel tukajsnji najvecji festival! Ma imava spet sreco! Tako sva bila danes ze na igri pola, na tibetanskem slanem caju ter njihovih tradicionalnih jedeh. Jutri pa greva s kolesi v bliznji samostan na ples in zvecer na koncert tradicionalne glasbe. Potem naju pa caka se tradicionalno lokostrelsko tekmovanje! CARSKO.

V Ladaku je res lepo, ljudje so neverjetno umirjeni, prijazni ter nevsiljivi. Se en kraj na svetu (zraven Sechuana na Kitajskem - kjer sva bila leta 2003) kjer Tibetanci zivijo svoje bogato zivljenje. Pocutiva se enako prijetno kot v Sechuanu.

Sedaj naju caka nakup hrane in vsega kar potrebujeva za najino mesecno bivanje v dolini Miyar. Ponudba je odlicna in zagotovo bova nasla ogromno dobre hrane. Marelic je tudi letos (tako kot lani v Pakistanu) vse polno, a se jih trenutno se izogibava.

Nato greva cez tri dni z lokalnim busom v Keylong, ter z jeepi do Udaipurja in se tri dni do najine baze v Miyar dolini. Tako sva sedaj prakticno najbolj severno na najini tokratni poti in bova potovala preko 5000m prelazov proti jugu. Upava, da bo vreme sodelovalo z nama...  Pozdrav vsem in hvala za dobre zelje!