Popestreno dogajanje se je pravzaprav pričelo že takoj na začetku potovanja, na Dunaju, kjer bi Andrej in Luka skoraj ostala brez izdanih kart. Ker je njun let potekal s postankom čez ZDA, sta ob oddaji prtljage izvedela, da kljub temu, da nimata z vstopom v ZDA čisto nič, potrebujeta ESTO.
Šok in malo živčnosti ter realizacija, da ju morda ne spustijo na letalo je rešila res izredno prijazna uslužbenka na letališču, ki je v ESTA bazi poiskala njuni vlogi ter ju sprintala. Neverjetno! K sreči sta imela oba še veljavno dvoletno ESTO, drugače bi ostala v Evropi... Zaradi vse zmede z ESTO so jima pri oddaji prtljage na koncu še nekako "pozabili" zaračunati dodatni kos prtljage, a pri tem se ni nihče preveč pritoževal.
Po več kot 30 urah sta le priletela v Buenos Aires, čakal pa ju je še en notranji let v El Calafate, a na koncu se je zapletlo pri prtljagi. Ena Lukova torba ni prišla v Calafate, kasneje pa bi jo naj poslali čisto preveč na jug, v kraj Ushuaia... Tako da fanta sedaj nabirata moči v dragih El Calafatih in čakata na izgubljeno prtljago. Pestro, ni kaj.
Takoj ko se prtljaga prikaže gresta na jutranji avtobus za Puerto Natales, ki je že v Čilu ter proti NP Torres del Paine, kjer trenutno vladajo zimske temperature okoli ničle in nič kaj prijetno vreme.
Srečno!
Spodnja slika s skoraj kičastimi barvami iz El Calafatov pa je bila najdena na openwalls.com
|